Godina izdanja: Ostalo
Oblast: Ostalo
ISBN: Ostalo
Jezik: slovenacki
Autor: Strani

brosiran povez ilustrovana
jakolepo ocuvana
Zgodba (avtor Marko Črtanec):
VRTOVI BJOR HAREMSHELD
Nekoč je živela deklica z imenom Bjor. Dan za dnem se je igrala na domačem vrtu in raziskovala njegove kotičke. Nekega popoldneva pa je ugotovila, da na njenem vrtičku ni več niti najmanjšega prostorčka, ki ga ne bi pretaknila, zato si je zaželela pokukati v vrtove, kjer živijo drugi ljudje.
Prosila je prijatelja Škrata, da ji izpolni željo. Ne morem te odpeljati v vse vrtove, šest milijard jih je in če bi se vsak dan igrala v enem, bi morala živeti milijon šeststo triinštirideset tisoč osemsto petintrideset let. Sicer pa dobro veš, da smo škratje izjemno zaposleni, kje pa naj najdem toliko časa. Lahko pa ti pokažem sedem vrtov, vsak dan v tednu enega.
Prvi vrt se je imenoval Ponedeljek. Ure in ure sta Bjor in Škrat hodila po dolgi črni cesti. Sprva se je deklica kratkočasila s tem, da je ugibala, kaj se bo pokazalo za naslednjim ovinkom. A vedno jo je pričakala samo neskončna črna črta in igra ni bila več zanimiva. Pela je, a je zmanjkalo pesmic, ki jih je poznala. Štela je korake, pa so številke postale prevelike. Ceste pa ni in ni hotelo biti konca. Pošteno so jo že bolele noge. Potiho se je jezila na Škrata, kam jo je pripeljal. »Če so vsi vrtovi tako dolgočasni, kot je tale, potem nočem videti nobenega več,« je sklenila.
Do naslednjega dne pa se je potolažila in komaj je čakala, da stopi v Torek. Škrat jo je peljal na potep okoli tolmuna. Bjor je ugotovila, da se lahko v gladini vode ogleduje kot v zrcalu. Pačila se je in se smejala svojim podobam. Poleg svojega obraza je v vodi opazila še mnogo drugih. Zaman se je ozirala okoli sebe, da bi ugotovila, kdo se se ogleduje v vodi. Najbrz živijo tam spodaj, je razmišljala. Ogovarjala je obraz za obrazom in vsak ji je hitel pripovedovat svojo zgodbo. Do večera jih je slišala toliko, kot je dni v letu.
Sreda je bila okrogla in igriva. Bjor in Škrat sta se skrivala med kroglami. Deklici je vedno uspelo najti Škrata, saj ga je izdajal njegov dolg rep, ki je kukal izza kakšnega kupa. Zelo je bila ponosna nase. Potem sta balinala in ko sta se naveličala tudi tega, je Bjor pričela zlagati krogle. Nastajali so visoki nebotičniki, nizke hišice, trgovine, šole, gasilski domovi, igrišča, drevesa. V mraku sta se poslovila od Okroglega mesta 468.
Naslednji dan sta se znašla v popolnoma beli valoviti pokrajini. Bjor je opazila, da z vsakim korakom na tleh pušča odtise. Primerjala je svojo majhno sled s Škratovo ogromno. Sezula je čevlje, droben pesek je bil topel in prijetno jo je žgečkal, ko je s stopali risala slike vanj. Pomagala si je tudi z rokami, prsti so puščali drugačne sledi. Nato je zakopala roke in noge v pesek in lenobno uživala v Četrtku. Tako mirne pokrajine do sedaj še ni videla.
Petek je bil zelen. Bjor in Škrat sta se sprehajala po travniku. Deklica je božala mehko podlago, ki jo je vabila, da se uleže nanjo. Prislonila je glavo čisto k tlom in poslušala travo, kako raste. Štela je zelene bilke in se spraševala, ali jih je zadosti, da bi vsem ljudem podarila eno. V štetju in izračunih, jo je dohitela noč.
Škrat ji je obljubil, da ju bo v sobotinem vrtu pričakal poseben gost. Bjor ni vedela, kdo je to Alkimist. Vendar je takoj, ko ga je zagledala, ugotovila, da so ji alkimisti všeč. Pustil je, da se je igrala z njegovo dolgo brado. V svoji torbi je nosil ogromno novih igrač, lončke, stekleničke, barve, kamne. Pripovedoval ji je o nastanku kristalov, pokazal ji je, kako spreminjajo barvo. Najbolj so jo navdušili modro zeleni kristalčki, ki so nastajali v posebni posodi. Deklica je bila prepričana, da so svetlikajoči kamenčki zelo dragoceni.
Za konec jo je Škrat popeljal v najlepši vrt. Imenoval se je Nedelja. Hodila sta po debelih rdečih preprogah, prepredenih z zlatom. Vse se je bleščalo. Od daleč se je slišala glasba in Škrat je deklico povabil na ples. Vrtela sta se in vrtela. Stopala so se neslišno ugrezala v mehko podlago. Bjor je postajala je utrujena. Vrtenje in nežni zvoki so jo zazibali v spanec z zlatimi sanjami. V njih se je še enkrat sprehodila skozi vse vrtove in si v vsakem izbrala najlepše.
Zjutraj je Bjor zbudil strašen trušč. Ljudje so tekali na vse strani, kričali, noreli, vladala je grozna zmeda. Poskušala je ugotoviti, kaj se dogaja, in iz ujetih besed je sestavila, da nekega mesta in ljudi v njem ni več. Mesta, ki je bilo je takšno, kot ga je gradila v sanjah. Vedela je, da je ta dan drugačen od drugih. Bil je osmi dan. Vrtov, v katerih se je igrala, ni bilo več.